Višja trdnost
Nosilci: izr. prof. Brojan Miha
Opis predmeta
Osnovni namen predmeta višje trdnosti je spoznati matematične formulacije na osnovi katerih bo študent sposoben izračunati dejanska napetostna, deformacijska in premična stanja v konstrukcijskih elementih na osnovi teorije majhnih premikov, spoznal pa bo tudi osnovne zakonitosti za določanje mehanskih stanj po teoriji velikih premikov. Predstavljena sta oba pristopa reševanja problemov mehanike trdnih teles, tako ravnotežni, kakor tudi splošnejši energijski pristop. Napetostno deformacijske zveze so opisane z reološkimi modeli in enačbami, za elastična, viskozna in plastična obnašanja gradiv. Zaradi enostavnejše in splošnejše predstavitve enačb mehanike, so zapisane tenzorske formulacije s katrezičnimi tenzorji. Predstavljene so tudi splošne enačbe elastomehanike v poljubnem ortogonalnem krivočrtnem koordinatnem sistemu, ki omogočajo preprostejše izpolnjevanje robnih problemov. Za primer ravninskega napetostnega in deformacijskega stanja je predstavljena splošna rešitev Airijeve funkcije v kompleksni ravnini. Za povečanje nosilnosti konstrukcijskih elementov sta predstavljeni dve metodi. Prva sloni na teoriji mejnih stanj, druga pa na utrjevanju gradiva. Opisan je mehanizem utrjevanja gradiva, kot posledica generacije dislokacij, ki se pojavijo zaradi plastičnega preoblikovanja. Z uporabo osnovnih elementov plastomehanike so predstavljene metode ugotavljanja, kdaj napetostno stanje preide v plastično območje. Na osnovi Navier- Stokesove enačbe, ki velja za fluide pa so izvedene tudi napetostno deformacijske zveze za trdna telesa v plastičnem območju.
